A+ A A-

Nastopi čas, ko ne zmoremo več samostojnega življenja

»Na starost se ni nujno potrebno pripraviti, pa vseeno pride. Toda če se nanjo pripravimo, bo drugačna«, pravi dr. Jano Goriup, ki smo jo povabili v Brežice v okviru projekta Večgeneracijski center Posavje, da nam spregovori o prednostih in slabostih institucionalnega bivanja.

V življenju starostnika pogosto nastopi čas, ko ne zmore več samostojnega življenja, otroci pa zaradi spremenjene narave trga dela ne morejo skrbeti za svoje ostarele starše. Ljudje se v tem obdobju, zaradi spremenjenih telesnih in duševnih lastnosti, pogosto soočajo z izgubo avtonomije in upadanjem nadzora nad lastnim življenjem, nižanjem samopodobe in socialnih stikov, zmanjšanjem sposobnosti samostojnega življenja ter morebitnim hitrejšim upadanjem intelektualnih sposobnosti. Zato je to čas, ko je vse več ljudi primoranih zamenjati svoje dosedanje bivalno okolje in se vključiti v različne oblike institucionalnega varstva. Kakšno bo to bivanje je tako v veliki meri odvisno od stopnje kvalitete, ki ga institucionalno bivanje nudi.

V moderni družbi so v domovih za starejše prevladovali pristopi, ki so z instrumentalnim načinom dela v veliki meri opredeljevali življenja oskrbovancev. Dr. Jana Goriup opozarja, da se nekateri elementi instrumentalizacije, kljub socialni strukturi aktualnih domov, ohranjajo, saj načine življenja starostnikov, vloge in norme vedenja še zmeraj določajo togi administrativni pristopi.

Kvaliteta domov za starejše se tako kaže v: zaprtosti oz. odprtosti doma (prosti prihod in izhod za stanovalce, svojce…); javnosti življenja v institucionalni oskrbi (dom naj bo javni prostor, ki dopušča in spodbuja vplive zunanjega sveta in omogoča pretok ljudi, informacij, dogodkov…); naravi odnosov med uporabniki in zaposlenimi (vzdušje, spoštovanje dostojanstva starostnikov, odprti in topli odnosi); ohranjanju avtonomije posameznika (pravica do izbire, ki omogoča kontrolo nad lastnim življenjem) ter v občutju varnosti varovancev.

Poleg osnovnih fizioloških potreb človek potrebuje varnost, ljubezen, občutek pripadnosti, osebni medčloveški odnos, spoštovanje, kognitivni razvoj, samoaktualizacijo, estetiko… Želimo si, da bi bile te legitimne potrebe zadoščene v čim večjem obsegu, da bi starostniki tudi v zadnjem življenjskem obdobju živeli polno in dostojno življenje. In ne pozabimo, v kolikor bomo imeli srečo in tudi sami doživeli starost, bomo kvalitetne oskrbe še kako veseli.

Tudi v Večgeneracijskem centru Brežice si prizadevamo, da s svojimi aktivnostmi in druženjem pripomoremo k samoaktualizaciji, ohranjanju kognitivnih sposobnosti in socialni vključenosti naših uporabnikov. Zato vas vljudno vabimo, da se nam pridružite!

Projekt VGC Posavje sofinancirata Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti in Evropski socialni sklad v okviru Operativnega programa za izvajanje Evropske kohezijske politike v obdobju 2014 - 2020, prednostne osi: 9. Socialna vključenost in zmanjševanje tveganja revščine, prednostne naložbe: 9.1. Aktivno vključevanje, vključno s spodbujanjem enakih  možnosti in dejavnega sodelovanja ter izboljšanje zaposljivosti in specifičnega cilja: 9.1.3. Preprečevanje zdrsa v revščino oziroma socialno izključenost in zmanjševanje neenakosti v zdravju.

20180410 094403 Small20180410 094512 Small20180410 094518 Small20180410 105920 Small20180410 112039 Small20180410 100625 Small20180410 100633 Small

ZPTM Brežice © 2012 | Vse pravice pridržane.